Obveznost zmanjšanja porabe energije pri končnih odjemalcih
Direktiva (EU) 2018/2002 z dne 11. decembra 2018 določa, da mora Slovenija v okviru politike energetske učinkovitosti doseči skupni prihranek končne porabe energije, ki ustreza vsaj letnim prihrankom v obdobju od 1. 1. 2021 do 31. 12. 2030 v višini 0,8 % letne porabe končne energije glede na povprečje zadnjih treh let pred 1. 1. 2019.
Slovenija si je v okviru Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta (NEPN) zastavila tri cilje izboljšanja energetske učinkovitosti:
- do leta 2030 bo izboljšala energetsko učinkovitost za vsaj 35 % glede na osnovni scenarij iz leta 2007 (cilj EU je manj ambiciozen, saj predvideva 32,5% izboljšanje energetske učinkovitosti);
- z zmanjšanjem porabe energije in uporabo drugih virov energije bo izboljšala energetsko in snovno učinkovitost v vseh sektorjih;
- s sistematičnim izvajanjem politik in ukrepov učinkovite rabe energije končna raba energije ne bo presegla 54,9 TWh; preračunano na raven primarne energije ta leta 2030 ne bo presegla 73,9 TWh.
- v okviru NEPN se ocenjuje, da bo Slovenija v okviru sheme obveznega zagotavljanja prihrankov energije v obdobju 2021–2030 dosegla 458,7 GWh na leto in 25.230 GWh skupaj.
Slovenija obveznost doseganja prihrankov energije dosega s shemo obveznega doseganja prihrankov energije pri končnih odjemalcih z izvajanjem energetskih storitev in ukrepov dobaviteljev energije in alternativnim ukrepom – izvajanje programov Eko sklada, ki so financirani z zbranimi finančnimi sredstvi iz naslova prispevka za povečanje energetske učinkovitosti, ki ga plačujejo končni odjemalci.
Dobavitelji energentov lahko v okviru doseganja obveznega prihranka energije svojim končnim odjemalcem nudijo različne načine spodbud za izvedbo ukrepov za doseganje prihrankov energije:
- investiranje v ukrepe za povečanje energetske učinkovitosti,
- dodeljevanje spodbud,
- kreditov,
- izvajanje energetskih storitev,
- pogodbeno zagotavljanje prihrankov in
- drugi načini, ki jih zavezanci opredelijo.