V Sloveniji je 109 distribucijskih sistemov toplote, ki opravljajo dejavnost kot gospodarsko javno službo ali kot tržno distribucijo. Med distribucijskimi sistemi toplote so velike razlike zaradi uporabe energentov in tehnologije za proizvodnjo toplote, obratovalnih pogojev, izkoriščenosti sistemov in gostote odjema. Vse to se odrazi v neenakih cenah toplote, na katere posredno vplivajo tudi različne izgube na sistemih. Izgube na distribucijskih sistemih so odvisne tudi od letnega temperaturnega primanjkljaja, dolžine distribucijskega sistema, gostote odjema, temperaturnega režima delovanja in sezonske ali celoletne oskrbe s toploto. Na sistemih, ki poleg ogrevanja v času ogrevalne sezone zagotavljajo tudi sanitarno toplo vodo skozi celotno leto, so izgube višje.

Na podlagi podatkov reguliranih distributerjev toplote ugotavljamo, da so izgube največje v distribucijskih sistemih Šentilj, Vransko, Gornji Grad, Velenje in Kidričevo. Poleg navedenega na letni znesek oskrbe vpliva tudi letna poraba toplote, ki je odvisna od več parametrov, med katere spadajo predvsem izoliranost objekta, višina temperature v ogrevanih prostorih, pogostost zračenja prostorov, hidravlična uravnoteženost ogrevalnega sistema, dolžina ogrevalne sezone. Pomembni so torej tudi ukrepi energetske učinkovitosti stavb, kar se odrazi v povprečni porabi primerljivega gospodinjskega odjemalca.

Agencija za energijo je v dosedanjih analizah cen toplote od leta 2016 uporabljala značilnega gospodinjskega odjemalca v večstanovanjski stavbi z obračunsko močjo 7 kW in letno porabo 6,21 MWh, ki je bil določen na podlagi takrat znanih podatkov. Povprečna obračunska moč in povprečna letna poraba gospodinjskega odjemalca v večstanovanjski stavbi se zaradi ukrepov energetske sanacije stavb znižuje, zato bo agencija za analizo cen toplote oblikovala novega značilnega odjemalca toplote. Med reguliranimi distribucijskimi sistemi toplote je največja letna poraba gospodinjskega odjemalca v večstanovanjskih stavbah v Lendavi, Kidričevem, Velenju in Ribnici.  

Stroške ogrevanja je mogoče učinkovito zmanjšati tudi z energetsko prenovo objekta in spremembo temperature v ogrevanih prostorih (za stopinjo Celzija znižana temperatura zraka v prostoru pomeni okoli sedem odstotkov manjšo porabo energije). Največ priložnosti za znižanje stroškov ogrevanja je v lokalnih skupnostih, kjer objekti še niso energetsko sanirani. Iz prikaza maloprodajnih cen toplote je razvidno, da se del cene, ki je odvisen od fiksnih stroškov, ne spreminja, spreminja pa se variabilni del cene, ki je odvisen od cen vhodnih energentov, ki se spreminjajo glede na tržne razmere in stroške emisijskih kuponov. Kljub višjim cenam toplote v nekaterih lokalnih skupnostih, ki se odrazijo v višjem znesku na mesečnih računih, pa je treba za pravilno razumevanje zneska upoštevati tudi načine plačila, pogostost odčitavanja porabljene energije in poračunov ter vmesnih akontacij plačila. 

Zato enostavne primerjave med sistemi, ki bi pojasnila, kateri sistem je najdražji oziroma najcenejši, ni mogoče podati. Dejstvo je, da je ogrevanje iz distribucijskega sistema v Velenju (in Šoštanju) še vedno najugodnejše. Agencija regulira cene toplote 41 distribucijskim sistemom in preverja, ali so cene toplote oblikovane skladno z metodologijo agencije, ob zaznanih neustreznostih pa primerno ukrepa.